Kaj je obsesivno kompulzivna motnja?
Čeprav OKM formalno še vedno spada med anksiozne motnje, čedalje bolj velja za posebno motnjo, saj bolj spominja na zasvojenost. Zaradi nagrajevalnih učinkov, ki sledijo omilitvi tesnobe kot posledice obsesije, lahko pacienti z OKM razvijejo odvisnost od kompulzivnega vedenja.
Nekateri strokovnjaki zato predlagajo, da bi v to posebno kategorijo uvrstili vse podobne motnje, pri katerih prihaja do razbremenjevanja tesnobe s prisilnim delovanjem. Tako bi lahko v isto skupino uvrstili tudi deloholizem (kompulzivna delavnost), nekemične zasvojenosti in podobno.
Za pozitivno diagnozo obsesivno kompulzivna motnja mora imeti posameznik bodisi prisilne misli bodisi kompulzije. Veliko večino oseb z OKM pestijo tako obsesivni kot kompulzivni simptomi, ki povzročajo duševno stisko, zahtevajo veliko časa (vsaj eno uro na dan) ter pomembno vplivajo na njihove dejavnosti in odnose. Skupne poteze obsesij in kompulzij je njihovo vztrajno vsiljevanje v človekovo zavest, boj proti tem idejam in impulzom pa spodbuja spremljajoča tesnoba. Obsesije in prisile lahko nastopijo tudi neodvisno, a se največkrat pojavijo skupaj in so navadno povezane. Žal lahko izvajanje kompulzij celo okrepi obsesivno kompulzivni cikel, saj prinesejo kratkotrajno olajšanje.
Simptomi obsesivno kompulzivne motnje
OBSESIJE so ponavljajoče se vsiljive misli, impulzi in podobe, ki jih pacienti doživljajo kot neželene in neprimerne, ter v njih sprožajo hudo tesnobo. Zato jih poskušajo ignorirati, zatreti ali nevtralizirati s kako drugo mislijo ali dejanjem (kompulzija).
Obstajajo različne obsesije, vendar jih je mogoče uvrstiti v nekaj kategorij: strah pred morebitno okužbo (čistoča), potreba po simetriji (urejenost stvari), pretiran občutek odgovornosti, strah, da bo prišlo do škode/poškodbe- sebe ali drugih (preverjanje). Lahko tudi neželene, neprimerne, nasilne, seksualno obarvane, bogokletne... misli, impulzi ali podobe.
KOMPULZIVNA DEJANJA obsegajo stereotipna, ponavljajoča se vedenja (umivanje rok, preverjanje...) ali miselne rituale (štetje razpok na pločniku, recitiranje...). Niso namenjena zadovoljitvi in niso povezane z realnostjo.
Osebe z OKM poskušajo s kompulzivnim ponavljanjem preprečiti tesnobo ali neželen dogodek, za katerega se bojijo, da se bo zgodil (zaradi obsesivnih misli). Izvajajo ga zelo natančno. Pogosto verjamejo, da bodo z opravljanjem teh dejanj preprečile grozeče dogodke, čeprav pogosto sploh niso povezani s tem, kar naj bi preprečili.
Kaj doživlja človek z obsesivno kompulzivno motnjo?
Čeprav so neprostovoljne, oseba te misli prepoznava kot svoje. Kljub temu pa se zaveda, da so nerazumne in teh misli ne doživlja kot nekaj normalnega in logičnega. Namesto da bi zavedanje pomagalo omiliti stisko zaradi obsesivnih misli ali olajšalo obvladovanje kompulzivnega vedenja, tesnobo le še krepi, to pa lahko povzroči nov zagon simptomov. Prepoznavanje nesmiselnosti in neučinkovitosti ni dovolj, impulz je premočan, da bi se mu oseba uprla, saj prisilna dejanja v resnici olajšajo tesnobo, ki so jo povzročile obsesije.
Tesnoba in stiska človeka z OKM torej izhajata iz dveh virov:
1. Obsesivne misli – tudi takrat, ko se jih niti ne zaveda jasno, ampak jih čuti zgolj kot tesnobo in prisilo.
2. Zavedanje, da so ti obredi nesmiselni - vzrok za neskladje med čustvenim in razumskim doživljanjem, je vir hude dodatne stiske in tesnobe.
Vsemu temu se pridruži močan sram in občutek nemoči, da bi opustil svoje nesmiselno vedenje. Poleg tega se človek z OKM sprašuje, ali se mu morda meša, utegne se tudi bati, da bo nekoč izgubil nadzor nad sabo in izpeljal nasilno dejanje (napad, posilstvo…). Pri tem se pokaže še druga razlika med psihozo in OKM: pacienti z OKM ne izgubijo nadzora nad sabo in teh dejanj nikoli ne uresničijo.
Ljudje največkrat poskušajo prikriti OKM, tudi pred bližnjimi, saj se svojih težav sramujejo. Zaradi sramu in tudi zaradi pedsodka, da te motnje ni mogoče ozdraviti, traja precej dolgo, preden poiščejo strokovno pomoč, navadno šele takrat, ko so simptomi tako močni, da jih ne morejo nadzirati. Včasih jih k strokovnjaku napotijo tudi bližnji, ki jih pacient z OKM skuša vplesti v svoje obrede (če jih denimo sili k nenehnemu preverjanju, ali so vsa vrata zaklenjena).
Človek, ki se obsesivno boji bakterij in bacilov, ne bo nujno pred vsakim prisilnim umivanjem rok začutil strahu pred njimi, pač pa le nujo, da si umije roke. Čustveni deli možganov človeku sporočajo, da so njegove roke okužene ali da je zagotovo pozabil zapreti plin, zaradi česar bo v stanovanju prišlo do eksplozije... Ta del prevlada, zato se strah in tesnoba ne pomirita, dokler si znova ne umije rok ali odide preverit, da je zaprl plin.
Pogostost
Obsesivno kompulzivna motnja se razvije pri do 3 odstotkih ljudi in je enako pogosta pri ženskah in moških.
Pridružene in podobne motnje
Pridružene motnje
Podatki kažejo, da se obsesivno kompulzivni pridružijo druge motnje, nekatere bolj in nekatere manj pogosto. Najbolj pogoste so depresija (dve tretjini pacientov), socialna fobija (25%), agorafobija (20%) in bipolarna motnja (15%).
Podobne motnje
Razlikovati je treba med obsesivno kompulzivnimi simptomi (znaki) in obsesivno kompulzivno motnjo. Podobne znake je mogoče opaziti pri avtizmom, razvojni motnji ali pri Turretovem in Aspergerjevem sindromu in celo pri nekaterih telesnih težavah in boleznih, denimo pri astmi, zlorabi drog/zdravil, drugih anksioznih motnjah in psihozi. Lahko so eden od simptomov pri osebah z osebnostnimi motnjami.
Kar 8 odstotkov bolnikov s shizofrenijo (katatonična oblika) in shizoafektivno motnjo ima tudi OKM. Ključna razlika: Pri OKM kompulzije služijo zmanjševanju notranje napetosti, bolnik pa jih doživlja kot tuje, vsiljene in egodistone (neskladne z doživljanjem samega sebe). Pri shizofreniji kompulzije potekajo v skladu z blodnjami in s halucinacijami, zato jih pacient doživlja kot egosintone (skladne z doživljanjem samega sebe).
Vzroki in sprožilci
Vzroke za OKM znanstveniki iščejo po več poteh, vendar jasen vzrok za to motnjo še ni znan. Po najširše sprejeti razlagi gre za prepletanje prirojenih predispozicij (biološka ranljivost) in vplivov okolja, ki lahko povzročijo določeno psihološko ranljivost. Za stresne dogodke načeloma velja, da ne povzročijo OKM, pač pa le poslabšajo ali okrepijo obstoječo OKM.
Obsesivno kompulzivna motnja je duševna motnja, ki se razvija počasi. Včasih se nekateri rituali ali vraževerno vedenje sčasoma razvijejo v bolj zapletene ter dolgotrajnejše rituale in vedenja, ki postajajo vse pomembnejši. Ljudje se jih zavejo šele takrat, ko se posledice kopičijo: jemljejo jim preveč časa, zaradi njih morda izgubijo prijatelje, partnerja ali celo službo … Prav zato je pomembno, da razumemo vzroke OKM, kajti z razumevanjem izvora motnje lahko strokovnjaki preprečijo ali zaustavijo njen razvoj in že v zgodnji fazi ponudijo ustrezno obliko zdravljenja.
Biološka ranljivost
Genetske značilnosti:
Genetski dejavniki so pomembni, vendar niso odločilni. Če ima kateri od bližnjih sorodnikov (sorojenec ali roditelj) OKM, to pomeni le 20 odstotkov večje tveganje za razvoj te motnje. Pri enojajčnih dvojčkih je to tveganje 25-odstotno.
Če imate sorodnika z OKM, torej še ne pomeni, da se bo motnja razvila tudi pri vas, ampak da za to obstaja nekoliko večja verjetnost.
Posebnega gena, ki bi prenašal OKM, niso odkrili.
Nevrobiološke značilnosti:
Motnje v delovanju možganov
Raziskave, opravljene z MRI, kažejo, da je OKM lahko povezana z nekaterimi motnjami v bazalnih ganglijih. Po drugi teoriji je OKM posledica prevelike stimuliranosti prednjega cingulatnega girusa in frontalnega režnja možganske skorje, ki zato bazalne ganglije preplavljata z zgrešenimi signali. Neustrezno delovanje tega predela možganov lahko povzroči ponavljajoče se gibe in togo razmišljanje oseb z OKM. Zdravljenje, ki izboljša simptome (psihoterapija, zdravila), tudi spremeni aktivnost v tem delu možganov in izboljša nepravilnosti v njihovem delovanju.
Toda OKM je hkrati psihološko stanje, na katerega vplivajo življenjske izkušnje. Ustrezna psihoterapija je v številnih primerih enako učinkovita kot zdravila, nemalokrat celo učinkovitejša. Povezava med nepravilnostmi v delovanju možganov in psihološkimi simptomi je ena od velikih skrivnosti psihiatrije.
Ni pa jasnega odgovora, kaj je vzrok in kaj je posledica OKM: ali je jedro motenj v delovanju možganov, morda na osnovi genov, in da to sproža simptome – ali pa se pridobljeni vzorec obsesivnega in kompulzivnega vedenja odraža v delovanju možganov. Najbrž gre za oboje: genski zapis ter drugi biološki dejavniki verjetno oblikujejo temelj in določajo, zakaj je pri neki osebi verjetnost za razvoj OKM večja kot pri drugi. Vendar pa življenjske izkušnje ključno prispevajo k temu, da se pri enem človeku motnja razvije, pri drugem pa ne – ne pa tudi k temu, kateri simptomi jo bodo spremljali.
Poškodbe možganov
Okvare v razvoju možganov in poškodbe možganov so dejavniki, ki pomembno prispevajo k nastopu simptomov OKM. Določena poškodba možganov tik pred ali po rojstvu je povezana z razvojem simptomov OKM, povezanih s simetrijo, z urejanjem ali z vsiljivkami, ki sprožajo močan sram. Na drugi strani so slabše motorične veščine pomembno povezane s strahom pred poškodovanjem in z nenehnim preverjanjem. Seveda velja, da poškodba možganov zgolj poveča možnost za razvoj OKM.
Nekatere raziskave celo kažejo, da utegne nastanek OKM sprožiti tudi streptokokna okužba grla v otroštvu, vendar so izsledki zadnjih tovrstnih raziskav še nejasni.
Neravnotežje nevrotransmiterjev
Znanstveniki so v povezavi z OKM raziskovali predvsem dve snovi: nevrotransmiter serotonin in hormon vazopresin – ter našli povezavo med tema snovema in OKM. Zato verjamejo, da lahko OKM, anksiozne motnje, Turretov sindrom in motnje hranjenja (anoreksija, bulimija) sprožijo prav kemične spremembe, povezane s serotoninom in vazopresinom.
Nekateri to motnjo povezujejo tudi z nenavadno hiperaktivnostjo dopamina v nekaterih predelih možganov. Ker zdravila le v določeni meri omilijo težave, ki jih povzroča OKM, to pomeni, da gre – podobno kot pri motenemu delovanju možganskih delov – za vprašanje vzroka in posledice.
Psihološka ranljivost
Družinske okoliščine
Na drugi strani nekateri strokovnjaki menijo, da je OKM psihološka motnja, ki nastane kot posledica neustreznih okoliščin in pomanjkanja razvojnih spodbud ali pa frustracij in travm v otroštvu, pri čemer pride do močne inhibicije posameznih impulzov. Pri ljudeh z OKM naj bi bila v otroštvu še posebno pogosta avtoritarna ali celo agresivna vzgoja, prav tako vzgoja brez jasnih meja oziroma v kaotičnih razmerah.
Za otroka je lahko nefunkcionalno družinsko okolje, v katerem živi in odrašča, zelo stresno. Temu se njegovi možgani prilagodijo tako, da mu omogočijo pravočasno zaznavanje in preprečevanje psihološke ali fizične nevarnosti. Navadijo se biti ves čas na preži, in to jih lahko spremlja vse življenje. Ko odrastejo in odidejo od doma, je taka napetost navadno nepotrebna, vendar se je ne morejo otresti.
Tudi socialna osamitev je tesno povezana z večjo možnostjo za razvoj simptomov OKM, zlasti obsesij, povezanih s čistočo in s preprečevanjem škode. Drugi pravijo, da je OKM pridobljena, in sicer z učenjem po modelu: če otrok odrašča ob starših, ki so denimo preobčutljivi na higieno ali urejenost, je verjetno, da bodo prevzeli to vedenje.
Tvegane osebnostne lastnosti
Ne obstajajo dokazi, da bi bila pretirana vestnost prirojena lastnost, zaradi katere bi več ljudi obolelo za to motnjo, drži pa – enako kot za druge anksiozne motnje –, da je pogostejša pri čustveno labilnih osebah. OKM pogosto povezujejo z anakastično osebnostno strukturo, pri kateri se ta motnja pojavlja pogosteje, vendar zlasti takrat, ko taka osebnostna struktura preraste v obsesivno kompulzivno osebnostno motnjo, ki pa ni prirojena.
Travmatični dogodki in drugi stresorji
Tveganje za razvoj OKM se poveča, če se človeku v življenju nabere večje število neprijetnih izkušenj, če je doživeli kak izrazito travmatičen dogodek ali pa se je znašel v situaciji, ko se je resno zbal smrti ali poškodbe. Zlasti posilstvo ter telesna in spolna zloraba v otroštvu sta močna napovednika OKM. Enako velja za zgodnjo izgubo staršev.
Med sprožilce spadajo tudi velike življenjske spremembe, denimo smrt bližnjega ali rojstvo otroka. OKM lahko nastopi tudi brez posebnega stresnega dogodka, čeprav pozneje ugotovimo, da se je težava pojavljala že dalj časa, le da v milejši obliki, ki pa se je stopnjevala, dokler ni postala nevzdržna.
Dejavniki tveganja
Dejavniki, ki lahko povečajo tveganje za razvoj obsesivno kompulzivne motnje, so:
Družinska zgodovina: življenje ob starših ali drugih družinskih članih s to motnjo lahko poveča tveganje za razvoj OKM, vendar pa raziskave niso opredelile genov, ki bi bili odgovorni za OKM.
Stresni dogodki: če ste nagnjeni k močnejšemu odzivanju na stres, to lahko poveča tveganje za nastanek OKM.
Nosečnost: nekatere študije kažejo, da pri nosečnicah in porodnicah obstaja povečano tveganje za nastanek OKM, vendar ni jasno, zakaj. V teh primerih se simptomi OKM nanašajo predvsem na misli, povezane s poškodovanjem otroka.
Psihodinamska razlaga
Starejše psihodinamske razlage v obsesijah vidijo posledico nesprejemljivih impulzov (agresivni in spolni), ki so v nasprotju s pretrdim notranjim nadzornim sistemom. Zato jih pacient skuša obvladati z nezavednimi obrambnimi mehanizmi, kot so izolacija (vsiljivko doživlja kot nekaj tujega), razveljavitev (impulze razveljavi z nasprotnimi dejanji) in obrat v nasprotje (njegovo vedenje je nasprotno od želja, denimo celibat). Ta konflikt naj bi izhajal iz pretrde vzgoje, zlasti če je obsegala zasramovanja otroka v obdobju toaletnega treninga (analna faza), ki pripelje do pretiranega poudarjanja pomena čistoče in reda.
Novejši avtorji menijo, da avtoritarna ali celo agresivna vzgoja otroku onemogoča, da bi ustrezno izpeljal svoj osebnostni razvoj, zaradi česar ne more ustrezno socializirati in uravnavati svojega agresivnega dela, zato se ta bodisi preusmeri v »pridna« kompulzivna dejanja (ki nesprejemljive impulze spreobračajo v varovalna dejanja) – ali pa se odcepi in se vrača v obliki vsiljivk. Kaotična vzgoja ali kaotične okoliščine pa otroku ne dajejo občutka varnosti, zato si ga skuša ustvariti sam, s pretiranim urejanjem, čistočo … Kompulzivno preverjanje ali ponavljanje nesmiselnih ritualov je torej obupan poskus vzpostavljanja nadzora.
Novejše psihoanalitične teorije OKM, ki izhajajo iz teorije objektnih odnosov, se osredotočajo na razvoj razcepljenega ali ambivalentnega občutka lastne identitete. Ker otroku svojih dobrih in slabih strani še ni uspelo integrirati v enotno in stvarno predstavo o sebi, naj bi se, če začuti impulze, ki so v njegovih očeh neprimerni, doživljal kot v celoti slabega ali nemoralnega. Zato te občutke odcepi in jih začne doživljati kot sebi tuje (egodistone) vsiljive misli. Kompulzivno vedenje je predvsem nezaveden poskus preseganja občutkov negotovosti in nemoči, zlasti na področju samouveljavljanja in postavljanja ustreznih meja.
Klinična praksa potrjuje, da ljudje z OKM v sebi nosijo zelo močne (tudi nesocializirane) agresivne impulze (jeza, bes), ki jih krotijo z enako močnimi kontrolami in obrambami. Ta jeza se sčasoma pokaže skozi vrsto zamer, ki so posledica slabih čustvenih povezav s starši, ki pa jih pacienti, vsaj na začetku obravnave, pogosto ne prepoznajo ali zanikajo. Da bi pred sabo prikrili svojo jezo in zamero (posledica stisk in bolečin zaradi ne dovolj varnega odnosa), svoje bližnje in občutke do njih pogosto idealizirajo.
Negativni občutki, ki so jih odrinili in odcepili, se vračajo v obliki simptomov (vsiljive misli), ki jih nato znova skušajo zanikati s svojim ravnanjem (kompulzije). Zato simptomi začnejo popuščati šele takrat, ko predstave (in tudi občutki do bližnjih) postanejo stvarnejše.
Nenadzirano zbiranje in kopičenje stvari teoretiki navezanosti pojasnjujejo s tem, da človek s tako motnjo potrebo po navezanosti prenese z ljudi na nežive predmete; kopiči jih zato, da bi zapolnil primanjkljaj iz primarnih odnosov. To je tudi razlog, zakaj ob misli, da bi jih zavrgel, nastopi huda separacijska stiska.
Nekateri avtorji opozarjajo, da se lahko OKM kaže tudi kot preverjanje in nadziranje partnerja ali drugih bližnjih. Do tega pride, kadar sta povezana z obsesivnim strahom, da se bo bližnjemu zgodilo nekaj hudega, ali zaradi nenadziranega strahu pred izgubo odnosa. Tudi v tem primeru realne informacije ne prinesejo pomiritve – nekaj razbremenitve prinese šele preverjanje.
Pomoč
Kdaj si pomagamo sami? Je to dovolj?
Tehnike sproščanja lahko pomagajo omiliti napetost, ki se kopiči v človeku s to motnjo, vendar le tako dolgo, dokler se jih ne začne lotevati obsesivno. Takrat tehnike sproščanja izgubijo ves smisel in postanejo le še eden od simptomov te bolezni.
Svetovanje ni v pomoč, saj obvladovanje simptomov OKM ni stvar šibke ali močne volje. To lahko preizkusite, kadar se vam začne v glavi vrteti melodija, ki se je ne morete znebiti.
Ker so v možganih ljudi z OKM območja, ki delujejo neustrezno, jim to otežuje – če ne celo onemogoča – uspešno samostojno spoprijemanje z motnjo, torej brez zdravljenja.
Strokovna pomoč
Večina ljudi se sem in tja vede kompulzivno (večkrat nekaj preverimo, nenehno pogledujemo na družabna omrežja, ne moremo se otresti melodije, ki se nam vrti v glavi …). Toda občasne močnejše obsesije in kompulzije še ne pomenijo motnje – o njih poroča skoraj tretjina ljudi. Tudi potreba po čistoči in urejenosti utegne biti zgolj osebnostna poteza. Diagnozo OKM postavimo šele takrat, ko so obsesije ter kompulzije tako pogoste in močne, da povzročajo močno tesnobo in ovirajo normalno delovanje. V tem primeru je treba nujno poiskati pomoč. Ker se nezdravljena OKM z odraščanjem samo še slabša, je treba ukrepati takoj, ko opazimo njene simptome.
Potreben je obisk zdravnika in psihoterapevta.
Diagnoza
Celo strokovnjaki imajo nemalokrat težave pri prepoznavanju OKM, zato je pogosto nediagnosticirana ali celo napačno diagnosticirana. Pri osebah, ki imajo dvojno motnjo, denimo OKM in shizofrenijo ali OKM in bipolarno motnjo, OKM večkrat ne diagnosticirajo in je posledično tudi ne zdravijo. Enako velja za depresijo. Neredko pride tudi do zamenjave med kompulzivnimi ter impulzivnimi pritiski in vedenji. Razlike med prvim in drugim pa so zelo pomembne.
Zdravljenje
Zdravljenje obsesivno kompulzivne motnje je psihoterapevtsko v kombinaciji z zdravili (najpogosteje so to antidepresivi), ki jih za lajšanje simptomov predpiše zdravnik specialist psihiater. Podatki kažejo, da lahko kombinacija psihoterapije in zdravil večini pacientov (najmanj 70 %) prinese pomembno izboljšanje, pri nekaterih pa lahko simptomi motnje celo povsem izginejo.
Podoben učinek kot zdravila – ublažitev simptomov, le da brez neželenih učinkov – imajo tudi druge terapevtske tehnike, denimo medicinska hipnoza, ki jo je mogoče priključiti dolgotrajni psihoterapevtski obravnavi.