Kaj je agorafobija?
Agorafobija je anksiozna motnja pri kateri se človek boji odprtih prostorov, zapuščanja doma, vstopanjem v javne prostore, množic, potovanjem z javnim prevozom… Ta motnja zelo oteži vsakdanje aktivnosti in pusti svoj pečat na kvaliteti življenja. Po navadi se pojavi kot zaplet panične motnje. Ko človek doživi enega ali več paničnih napadov v določenem prostoru, poveže prostor z anksioznostjo in paniko. Izogibanje krajem se nadaljuje, saj človeka že ob misli na ta prostor preplavi občutek izgube nadzora. Začnejo se bati samih občutkov, ki so jih doživeli zunaj svoje cone udobja, zato se agorafobiji reče tudi strah pred strahom.
Panični napadi sicer niso edini povod za razvoj agorafobije. Tudi travmatični dogodki, kot je osramotitev ali ponižanje pred drugimi, prinašajo večjo verjetnost za strah pred odprtimi in javnimi prostori. Možno je, da je razlog strah pred boleznijo, nesrečo, kriminalom ali terorizmom… Skupni imenovalec je torej strah.
Tesnobo poslabšajo nove in nepoznane situacije, občutek pomanjkanja ali izgube nadzora, negativne in destruktivne misli… Sprožijo jo javni kraji, zadrževanje v gneči in potovanja, tudi če ne gre za velike razdalje. To so pogoste situacije, zato je pomembno zdravljenje. V nasprotnem primeru se lahko človek začne izogibati vsem podobnim okoljem, dokler si na koncu ne upa več niti oditi zdoma. Počuti se »ujet« in svojih strahov ne obvlada več.
Simptomi agorafobije
Glavni simptom: izogibanje posameznim krajem zaradi strahu pred paničnim napadom, ki traja vsaj pol leta ali več.
· strah pred tem, da bi bili sami zunaj doma,
· strah, da bi v svojem domu ostali sami,· strah pred zadrževanjem na zelo obiskanih krajih (nakupovalni center, športni stadion …),
· strah pred izgubo nadzora na javnem mestu,
· strah pred zadrževanjem v prostorih, ki jih je težko zapustiti (dvigalo, sredina vrste v kinu, vlak ...),
· nezmožnost za dalj časa zapustiti dom,
· občutek nemoči,· pretirana odvisnost od drugih,
· občutek neresničnosti lastnega telesa (depersonalizacija, derealizacija),
· strah, da bi se zaradi paničnega napada počutili nori, da bi vam bilo nerodno …
Blažja oblika:
- Živijo samostojno in čeprav se situacijam raje izogibajo, jih kljub tesnobi lahko prenesejo.
Srednje močna oblika:
- Strah je tako močan, da se nekaterim krajem redno izogibajo ali potrebujejo spremljevalca.
Skrajna oblika:
- Izjemno redno (skoraj nikoli) zapustijo dom, a le v spremstvu.
Kaj doživlja človek s agorafobijo?
Med nakupovanjem nam nenadoma začne razbijati srce, v grlu začutimo stiskanje. Čedalje bolj vroče nam je, obenem pa na hrbtu čutimo hladen znoj in začne nam zmanjkovati zraka. Tedaj se začnemo panično ozirati okrog sebe, da bi si utrli pot za umik. Obstanemo in skušamo ostati na nogah. Panika narašča, dokler se nam ne zdi, da ne bomo več zdržali. Čez čas se zavemo, da se vse vrača v normalno stanje. Začutimo zadrego in zmedo. Zbegani se odpravimo domov in še dolgo nam ni jasno, kaj se je dogajalo z nami – in zakaj.
Tesnoba nas spreleti že ob misli, da bi se vrnili v tisto trgovino. Čez čas sklenemo, da se bomo tej trgovini v prihodnje izogibali, saj je tam očitno nekaj narobe. Pomislimo, da so nas v tako neprijetno stanje spravile slabe klimatske naprave, neprava osvetlitev, gneča …
Zaskrbljeni se odpravimo ven, da bi preverili, ali gre krivdo pripisovati je le tisti trgovini. Tokrat začutimo, da nam srce hitreje utripa že med približevanjem vhodu druge trgovine. Stisnemo zobe in se pogumno podamo naprej. Občutek imamo, da nam srce razbija tako glasno, da ga bodo slišali ljudje okrog nas. Če nas pogleda naključni mimoidoči, smo prepričani, da nas opazuje. Iz trgovine dobesedno pobegnemo, pogosto celo poiščemo pomoč na urgenci, saj smo prepričani, da nam odpoveduje srce. Ko izvemo, da smo doživeli samo panični napad, se doma nekako pomirimo.
Sklenemo, da se bomo v času gneče izogibali vsem večjim trgovinam, dokler se težave ne umirijo. Za vsak primer tudi drugim prostorom, v katerih se zadržuje veliko ljudi. Odločimo se še, da se ne bomo več drenjali v prepolnih avtobusih. V službo se bomo raje vozili z avtom.
Zjutraj se odpeljemo od doma, pomirjeni, da se nam ne more zgoditi nič hudega, saj smo v avtu sami. Zaradi jutranje gneče se prebijamo iz zastoja v zastoj. Nenadoma nas začne tiščati na blato, iz minute v minuto huje. Ker smo se znašli v počasni in nepregledni koloni, se ne moremo preprosto ustaviti in poiskati stranišča. Občutek, da smo ujeti, da se ne bomo mogli zadržati ali se umakniti, v nas vzbuja vse hujšo paniko … Začarani krog se vse bolj oži.
Počutimo se ranljivi, saj smo med napadom tako ujeti v tesnobo, da si ne moremo pomagati, zaradi česar smo na milost in nemilost prepuščeni okoliščinam in neznancem okrog sebe. Sklenemo, da je pametneje, da za zdaj zdoma ne hodimo sami – za vsak primer, če bomo potrebovali pomoč. Na neznance pač ne gre računati. Še več, bolje bo, da sploh ne hodimo zdoma, če ni ravno nujno …
V skrajni obliki lahko agorafobija in panični napadi pripeljejo do tega, da ljudje po več let ostajajo doma, saj začnejo (iracionalno) verjeti, da prav nikjer drugje niso varni.
Pogostost
Kar tretjina pacientov s panično motnjo ima tudi agorafobijo. Motnja je manj razširjena kot ostale anksiozne motnje, ima jo le nekje med 0.6 do 6 odstotkov ljudi. Zaradi višje občutljivosti na strah, ki jo imajo ženske, je pri njih kar dvakrat do trikrat pogosteje kot moški.
*slika človečkov*
Testirajte se
Pridružene in podobne motnje
Pridružene motnje
- Anksiozna motnja, ki izhaja iz pričakovanja paničnega napada.
- Socialna fobija ali druga specifična fobija.
- Depresija, saj se človek zaveda svojega stanja in si želijo spremembe, a se počutijo nemočne.
- Motnje hranjenja; sploh anoreksija in bulimija.
- Zloraba alkohola, anksiolitikov ali prepovedanih drog, saj oseba išče pomiritev.
Podobne motnje
Agorafobiji sta najbolj podobni generalizirana anksiozna motnja in depresija.
Generalizirana anksiozna motnja:
Tudi tu se tesnoba okrepi v določenih situacijah, a jo doživljajo nenehno. Ljudje z agorafobijo pa po navadi hujše tesnobe v varnosti svojega doma ne čutijo.
Depresija:
Ljudje z depresijo raje ostajajo doma, kot tisti z agorafobijo. Zaradi izolacije se pri teh razvije tudi depresija in navadno šele takrat poiščejo pomoč.
Motnje, kjer je agorafobija simptom:
- Mejne osebnostne motnje: treba je oceniti zrelost pacientove osebnostne strukture, da se ugotovi ali je agorafobija le eden od simptomov.
- Paranoidna simptomatika: razlika je, da pri agorafobiji ni jasnih blodnjavih misli.
Motnje s podobnimi simptomi:
- specifični fobiji,
- separacijski anksioznosti,
- socialni fobiji,
- posttravmatski stresni motnji in
- mejnih osebnostnih motnjah.
Vzroki in sprožilci
Saj je zelo povezana s panično motnjo, gre za podobno vzroke in sprožilce. Je kombinacija biološke ranljivosti in psiholoških stresorjev, ki vodijo v razvoj motnje in izogibanje zunanjosti. Strah pred samim strahom lahko sproži samo zapuščanje doma ali zmanjšana sposobnost prostorske orientacije.
Biološka ranljivost
Genetske značilnosti:
V določeni meri je nagnjenost k panični motnji in agorafobiji, kar se je raziskovalo predvsem prek študij na dvojčkih. Če ima motnjo en, obstaja 20- do 30-odstota verjetnost, da jo razvije tudi drugi. Pri drugih bližnjih sorodnikih je ta med 10 in 20 odstotkov.
Nevrobiološke značilnosti:
Nevrobiološki razlogi so povezani s preveliko vzdražljivostjo stresne osi. Adrenalin in drugi stresni hormoni, ki jih sproži tesnoba, pripravijo telo na boj ali beg. Pospešen srčni utrip in dihanje pa človeka prepriča, da je v nevarnosti. To tesnobo poveča in naredi začaran krog, ki se lahko razvije v panični napad. Po drugi razlagi pa ravno obratno, saj sam panični napad sproži neravnovesje nevrotransmitorjev.
Psihološka ranljivost
Družinske okoliščine
Poleg povezanosti priučenega vedenja, ki je posledica prigovarjanja staršev, da je svet nevaren, veliko predispozicijo predstavljajo tudi razmere v otroštvu. Velikokrat imajo ljudje z agorafobijo v svoji preteklosti nasilje, kako drugo zlorabo (spolno, čustveno) ali večjo izgubo, kot je smrt staršev.
Tvegane osebnostne lastnosti
Kot pri panični motnji je nevrotocizem ali čustvena labilnost najbolj tvegana osebnostna lastnost. Posameznikov temperament in hipersenzibilnost tudi predstavljata večjo verjetnost za razvoj. Če pa je oseba že prirojeno bolj plašna, odraščanje v pretirano stresnem okolju to le poslabša.
Travmatični dogodki in drugi stresorji
Travmatični dogodki so pogosto vir strahu pred zunanjim svetom. To velja predvsem, ko je oseba priča kaki taki izkušnji. Telo si namreč zapomni občuteno grozo in ogroženost, kar spremeni strukturo možganov in psiho. Ko je telo v takem stanju, človek ne vidi izhoda ali rešitve za situacijo. Ker ni druge možnosti za sprostitev napetosti, začne oseba svet in okolico doživljati kot ogrožajoče.
Sprožilec pa je lahko tudi pretirano stresen dogodek, na primer izguba bližnjega ali izguba službe. Celo selitev od doma lahko za osebo predstavlja tak strah.
Dejavniki tveganja
Poznamo več dejavnikov tveganja:
· panična motnja ali kaka druga fobija,
· agorafobija pri bližnjih sorodnikih,· več stresnih dogodkov, skupaj s spolno ali telesno zlorabo v otroštvu,
· nagnjenost k živčnosti ali tesnobi,
· simptome lahko sproži čezmerno uživanje alkohola, cigaret, pomirjeval ali drog,
· ženske obolevajo pogosteje,
· težavno partnerstvo, nadzorujoč partner,
· hujši travmatični dogodek.
Psihodinamska razlaga
Pomoč
Kdaj si pomagamo sami? Je to dovolj?
Najosnovnejši začetek samopomoči je, da se oseba sama izpostavlja situacijam, ki se jih boji. Oseba se namreč zaveda, da je strah v večini neracionalen. Navadno ljudje nato poiščejo pomoč, saj rabijo spremljevalca, da zapustijo dom. A strokovna pomoč je še vedno priporočljiva, saj so tehnike samopomoči začasne. Strah se tesnoba le prestavi na drug kraj ali drugačne okoliščine, pravi vzrok pa se ne zmanjša. S strokovno pomočjo pa se išče vzroke.
Med tehnike samopomoči, ki so uporabne poleg strokovnega zdravljenja, spadajo tehnike sproščanja, avtogeni trening, postopno sproščanje mišic…
Strokovna pomoč
Strokovno pomoč je treba poiskati čimprej. V nasprotnem primeru lahko agorafobija ohromi človekovo celotno življenje. Ko se izključi telesne vzroke za panične napade, se osebo napoti k psihoterapevtu.
Diagnoza
Diagnostični kriteriji:
· psihološki in fiziološki simptomi morajo biti primarni znaki anksioznosti in ne kake druge motnje, denimo blodnjavih ali obsesivnih misli,
· anksioznost se sproži v najmanj dveh značilnih situacijah: zadrževanje v množici, zadrževanje v javnih prostorih, potovanje v družbi ali brez nje, med katerim oseba doživlja hudo stisko,
· izrazito izogibanje fobičnim situacijam, katerega posledica so stiske in težave v socialnih situacijah, pri delu in/ali na drugih življenjskih področjih.
Diagnozo agorafobija lahko postavi le usposobljen strokovnjak, torej klinični psiholog, psihiater ali psihoterapevt.
Zdravljenje
Najpomembnejše je, da se stanje panične motnje ne poslabšuje. Ko se je poiskalo strokovno pomoč in se je oseba pogovorila s psihoterapevtom, lahko ta predpiše tudi zdravila (najpogosteje so to antidepresivi). Priporočljive so tehnike desenzitacije ali postopno izpostavljanje. To predvsem vsebuje postopno soočanje s situacijami, ki osebo plašijo. S tem se namreč uči spoprijemanja z anksioznostno in paniko v samem trenutku.
Hitro ali začasno blažitev simptomov pa se da doseči tudi prek drugih metod, kot so metobe samopomoči ali medicinska hipnoza.