Pridružene motnje

Ljudje z občasnimi paničnimi napadi  - več kot 70 odstotkov ljudi se spopada z različnimi duševnimi motnjami. 

Ljudje s panično motnjo - več kot 80 odstotkov jih pestijo tudi druge motnje. Kar tretjina do polovica trpi tudi za agorafobijo, nerazumnim strahom pred širnimi, odprtimi prostori oziroma pred zapuščanjem doma. Podoben odstotek jih ima težave z depresivno motnjo. Zaradi pomirjanja z anksiolitiki ali alkoholom je pri ljudeh s panično motnjo večje tudi tveganje za razvoj odvisnosti (20–25 %).

Panični napadi so tudi zelo pogost simptom mejnih osebnostnih motenj. 

·       posttravmatska stresna motnja, 

·       fobija, 

·       obsesivno kompulzivna motnja, 

·       depresivna motnja, 

·       somatizacijska motnja, 

·       bipolarna motnja in 

·       shizofrenija.

Stroka je enotna o nevrobioloških dejavnikih, ki prispevajo k paničnem napadu in njegovem nastanku, a še vedno obstaja več teorij. Nekateri trdijo, da je panični napad posledica neravnovesja nekaterih nevrotransmitorjev v možganih. Večina pa vzroke išče v avtonomnem živčnem sistemu, v delovanju stresne osi. Posledica (pre)obremenjenosti osi je (pre)obremenjena amigdala, ki je občutljiva in ne dovolj regulirana. Amigdala se zato na dražljaje, ki v resnici niso ogrožajoči, odzove enako kot na skrajno nevarnost. Telo preplavi s stresnimi hormoni, ti vzburijo simpatični del živčevja in pripravijo na beg ali boj.

Družinske okoliščine

Nekatere značilnosti so opisane pri generalizirani anksiozni motnji, a tu se poudari vzgojam kot pomemben faktor za razvoj te motnje. Tipično je to vzgoja, kjer se pretirano omejuje izražanje impulzov in želja, tudi popolnoma zdravih. Na primer pretiravanje s pridnostjo in ubogljivostjo ter zanikanje izražanja konstruktivne agresivnosti (pri malčkih se kaže kot »trma«), izražanja svojih meja in potrebe po samostojnosti. »Bom sam!«

Taka vzgoja pripelje do nezadostne asertivnosti, pridnosti in perfekcionizma. Vse te lastnosti pa so dokazano povezane s paničnimi napadi.

Do občutkov neustreznosti in krivde pride tudi, če starši namesto, da bi otroku pokazali kako čustva kot so jeza pokaže na socialno sprejemljiv način, izražanje prepovedujejo in se na njih odzivajo z agresijo, užaljenostjo ali prizadetostjo. Otrok zato jezo kopiči leta ali celo desetletja v sebi in ta lahko prekipi v panične napade. Vzgoja, ki temelji na ustrahovanju, tudi pripelje do pretirane previdnosti, podredljivosti in občutljivosti na stres.

Dejavniki, ki lahko povečajo tveganje, da pride do paničnih napadov ali razvoja panične motnje:

·       panični napadi ali panična motnja v družinski anamnezi,
·       precejšen stres,
·       izguba ali grozeča izguba bližnje osebe,
·       velike spremembe v življenju,
·       zgodovina telesne ali spolne zlorabe v otroštvu,
·       travmatičen dogodek (nesreča, posilstvo ...).

Strah in jeza

Ti konflikti in strah pred ločitvijo od pomembnih oseb in občutka nezadostnosti, nemoči ali neustreznosti pripeljejo do odvisnosti od drugih. Občutek, da jim samo drugi lahko zagotovijo varnost, izhaja iz prvih let življenja. Takrat je dojenček/malček res odvisen od staršev in če v tem obdobju doživi izgube, če ima občutek, da ni sprejet in da je zapuščen, sam ne more ustvariti občutka varnosti in zaupanja.

Sočasno s strahom pa doživlja jezo do staršev. Jeza vzbudi dodatno tesnobnost, saj se boji, da z jezo le še bolj ogroža odnos s starši, to pa dodatno poglobi občutek odvisnosti. Občutja in krivdo nato prenese nase in se sramuje, da je s svojo neustreznostjo in »slabimi občutki« poslabšal odnos. Začarani krog se popolni, ko oseba v odrasli dobi doživi izgubo ali grožnjo izgube in sem boji, da sam ne bo zmogel.

Zaradi nevzdržnosti te občutke potlači in odcepi od zavesti, a še vedno ostajajo v telesu in vzbujajo intenzivne telesne odzive (»boj ali beg«), kar prepoznamo kot panični napad.

Jeza in sram

Oseba, na katero smo navezani, sam lahko vzbuja jezo, kar tudi lahko sproži napad. Poleg tega si misli lahko zaidejo k strahu, da bo oseba to jezo zamerila in odšla. Tu se med sabo borita dve strani:

1.     strah in nebogljenost, da brez se brez te osebe ne da živeti

2.     jeza in bes, da ta oseba vzbuja tako boleča čustva

Ta notranji konflikt nato prinese sram, da se na ljubljenega naj nebi odzivali z jezo ali besom. Ambivalenca le še poslabša situacijo. Jezo se potlači v upanju, da se je bomo znebili, osebo pa začnemo idealizirati. Vsa ta potlačena čustva jeze, strahu in sramu pa stopnjujejo tesnobo in morajo ven, kar se zgodi v obliki paničnega napada.

Samopomoč se največkrat uporablja med samim napadom. Tu se govori predvsem o dihalnih in sprostitvenih tehnikah, pa tudi tehnikah za zaustavitev paničnega napada. Ko si predstavljamo panični napada, v misli prihiti slika osebe, ki filmsko diha v papirnato vrečko. Nekateri namesto tega uporabljajo preusmerjanje pozornosti (odštevanje po 7 od 100) ali prigovarjanje realnih informacij (»ne dogaja se nič nevarnega«).

Te tehnike pomagajo umiriti človeka, a ne odpravijo razloga za napade. Tu se lahko obrnemo k tehnikam samopomirjanja (npr. meditacija), ki pomagajo zmanjšati vzdražljivost stresne osi. Še vedno pa je treba ugotoviti vzroke za nabiranje močnih tesnob, saj je to edina trajna rešitev. To lahko dosežemo samo preko trajne psihoterapije, ko umirimo pretirano odzivno stresno os. Svetovanje namreč ni dovolj, saj z razumom ne moremo zares odpraviti afektivnih izbruhov.

Iskanje strokovne pomoči je nujno, saj v nasprotnem primeru lahko pripelje do poslabšanja, in sčasoma do pasivnosti, odvisnosti, umika iz socialnih stikov in drugih osebnostnih sprememb. Zdravljenje do trajne odprave je dolga in zahteva več let psihoterapevtskega zdravljenja, a panična motnja je ena najbolje ozdravljivih. Pozitivno se na zdravljenje odzove kar 80% pacientov in izboljšanje se lahko pričakuje že v šestih do dvanajstih mesecih.

Psihoterapija je torej ključna. Izbira se lahko med različnimi oblikami, kratkotrajnimi (predvsem obvladovanje simptomov) in dolgotrajnimi (odpravljanje vzrokov). Prve prinašajo hitre rezultate in druge dolgotrajne, velikokrat celo trajne. Simptomi se med zdravljenjem občasno povrnejo ali spremenijo, morda na začetku celo stopnjujejo.

Z lajšanje teh simptomov lahko dobimo s strani specialista psihiatra dobimo predpisana zdravila (največkrat so to antidepresivi), ki delujejo le v času ko jih jemljemo. Zdravljenje z zdravili zato ni dolgoročno. Drugi načini lajšanja simptomov vključujejo tudi medicinsko hipnozo ali metode samopomoči.