1. ps 
  2. Duševne motnje
  3. Specifične fobije

Kaj je specifične fobije?

Za fobije je značilen pretiran in neracionalen strah pred določeno situacijo, predmetom ali dejavnostjo. Strah vztraja in se ponavlja, kar ovira ali onemogoča normalno vsakodnevno življenje. Strah je naravna reakcija, a pri fobiji ni sorazmeren z resnično nevarnostjo. Oseba se tega zaveda, a nad svojimi občutki nima nadzora. Tesnoba se lahko stopnjuje vse do paničnega napada.

Situacija, predmet ali dejavnost, ki se je oseba neracionalno boji, je fobični dražljaj. Dražljaju se oseba izogiba, saj že samo pričakovanje ali fotografija sproži reakcijo. Izogibanje pa vodi do slabše kakovosti življenja, tudi socialne osamitve.

Sprožilni dražljaje ali dejavnike lahko (večinoma) uvrstimo v pet kategorij. To so sitiacije, naravni pojavi, živali, poškodbe in druge fobije.

Simptomi separacijske anksioznosti 

·       tesnoba ob izpostavljenosti viru strahu ali ob misli nanj,

·       občutek, da se je treba izogniti predmetu strahu, sicer lahko pride do paničnega napada,

·       tesnoba in izogibanje onemogočata normalno delovanje,

·       kljub zavedanju, da je strah nerazumen ali pretiran, ga je nemogoče obvladati,

·       telesni in duševni odzivi: znojenje, hitrejši srčni utrip, težave z dihanjem, občutek panike in močna anksioznost.

Kaj doživlja človek s specifično fobijo?

Oseba se že v naprej izogiba dejavniku, ki sproži strah. Le misel nanj sproži fobične simptome. Če se z njim sreča pa občuti močno neobvladljivo tesnobo, ki se lahko stopnjuje do paničnega napada.

Dodatno tesnobo sproža zavedanje, da je strah iracionalen. Ob misli, da smo pustili fobiji kontrolo nad našim življenjem, občutimo sram. Oseba se sramuje svoje fobije in posledično lahko začne izogibati socialnim situacijam. Nesorazmerje med grožnjo in občutki je še dodaten vir stiske. Kot je zavedanje, da oseba sama nima nadzora nad seboj.

Vse skupaj lahko pripelje do poskusov obvladovanja čustev z alkoholom ali drogami. To dodatno drži, ko imajo ljudje neutemeljen predsodek, da fobij ni mogoče zdraviti in bodo morali z njimi živeti do smrti. 

 

Pogostost

Specifične fobije so najpogostejše motnje. Ima jih od 5 do 15 odstotkov ljudi, od tega dvakrat več žensk kot moških. Polovica fobij je blagih, tretjina srednje močnih, petina pa zelo močnih. 

 

*slika človečkov*

Testirajte se

Test za motnjo separacijske anksioznosti

Pridružene motnje

Najpogosteje srečamo s specifičnimi fobijami druge anksiozne motnje in depresijo. Pogoste pa so tudi odvisnosti od alkohola in drog.

 

Podobne motnje

Podobne simptome vidimo pri:

-          Agorafobiji,

-          Socialni anksioznosti

-          Hipohondriji

-          Separacijski anksioznosti

 

 

-          Panični motnji

-          Motnjah hranjenja

-          Mejnih osebnostnih motnjah

-          Psihozah.

 

Specifične fobije pa se lahko pojavijo tudi kot simptom pri psihozah, a niso njihov znak. Razlika je, da se pri fobiji oseba zaveda iracionalnosti in je stik z resničnostjo ohranjen. Pri psihozi pa to ne drži in lahko odziv sproži tudi blodnja ali halucinacija.

 

Najverjetneje gre za sovpliv genetskih predispozicij. Sprememb v delovanju možganov, okolja v mladosti in izkušenj, predvsem negativnih.

        Biološka ranljivost

Genetske značilnosti:

Genetske predispozicije se po navadi iščejo predvsem pri raziskavah na enojajčnih dvojčkih. Našli so, da se lahko pri njih razvije ista fobija tudi če odraščajo ločeno. Menijo tudi, da imamo genetsko predispozicijo pred nekaterimi nevarnimi živalmi (strupene, odbijajoč videz…), a v določeni meri. Fobija in naraven strah nista enaka.

Nekatere fobije se razvijejo pri anksioznih ljudeh in tistih, ki imajo sorodnike z anksioznostjo ali fobijami. Genetski vpliv pa ni dovolj za razvoj. 

 

 

 

Nevrobiološke značilnosti: 

Fobije spadajo pod anksiozne motnje, kot so posttravmatska stresna motnja in panična motnja. Vsem tem je skupen strah. Raziskave z magnetno resonanco kažejo, da je pri teh ljudeh vidna povečana amigdala.

Leva amigdala naj bi bila povezana z bolj pozitivnimi čustvi in desna z negativnimi, kot so strahovi pri fobijah. Desna amigdala je predvsem aktivna ob srečanju s predmetom strahu.

        Psihološka ranljivost

Družinske okoliščine

Vzgoja, kjer se ne ponuja dovolj čustvene bližine in podpore iskanju samostojnosti, poveča tveganje za razvoj fobij. Tveganje je v teh primerih celo večje kot pri starših, ki imajo sami fobije ali so anksiozni.

Če ima starš specifično fobijo, se bo na predmet ali situacijo pred otrokom odzval s strahom. Otrok se iz tega nauči, da se je nekaterih stvari normalno bati in to ponotranji. Iz tega se lahko razvije fobija.

Tvegane osebnostne lastnosti

Ljudje, ki so čustveno nestabilni, zaprti vase in/ali izrazito senzibilni, prav tako tisti, pri katerih prevladuje negativno čustvovanje (negativizem, pesimizem) so bolj ogroženi.

 

Travmatični dogodki in drugi stresorji

Prenekatere fobije se razvijejo kot posledica negativnih izkušenj povezanih z določenim predmetom ali situacijo. Pogosto so to precej travmatični dogodki.

 

        Dejavniki tveganja

Čeprav se za nekatere fobije meni, da vsebujejo tudi genetske predispozicije, pogosto ne moremo vedeti, pri kom se bodo res razvile. Dejavniki tveganja so:

·       Starost: večina fobij navadno nastopi v otroštvu, nekatere pa pozneje, v odrasli dobi ali celo v starosti.
·       Spol: fobije so dvakrat pogostejše pri ženskah.
·       Družina: če ima član ožje družine specifično fobijo, obstaja večja verjetnost, da se bo razvila tudi pri katerem od njegovih bližnjih.
·       Negativna izkušnja: doživetje zastrašujočega travmatičnega dogodka, kot je napad živali, lahko sproži razvoj fobije.
·       Negativne informacije: poročila o tragičnih dogodkih, denimo o letalskih nesrečah, lahko pripeljejo do nastanka specifične fobije.

 

Najpogosteje imajo specifične fobije dva vzroka.

1.       Naravni strahovi, ki jih imajo vsi otroci in naj bi jih prerasli, vztrajajo in postanejo moteči.

2.       Ob učenju prek opazovanja se otrok »nauči« tudi fobije. Otrok lahko vidi staršev strah pred nečim in razume, da je predmet ali situacija nevarna. Lahko tudi opazi le pretirano reakcijo na situacijo. Take »prenesene« fobije se nato zdravi z vedenjsko kognitivno terapijo, ki se fokusira na tehnike sprostitve in nadzor dihanja.

Po navadi so vzroki zapleteni in izhajajo iz notranjega sveta in izkušnje odnosov v prvih petih letih.

 

Zgodnje psihoanalitične teorije

Najprej so si psihoanalitiki fobije razlagali kot nezavedne želje in impulze (predvsem seksualne). Konflikt med impulzom in nadzorovanjem naj bi sprožal strah in tesnobo. Namesto, da bi se oseba bala sama sebe, se strah nezavedno prenese na nekaj zunanjega.

Pozneje so razmišljali bolj v smeri odnosov s starši ali skrbniki. Če je navezanost negotova, se otrok staršev boji ali je na njih jezen, česar pa ne sme pokazati. Želi si namreč ohraniti popolno podobo staršev, saj se boji, da bodo negativna čustva vodila do izgube. Strah, jezo in tesnobo zato premesti na zunanji predmet, ki postane sprožilec fobije.

 

Kdaj si pomagamo sami? Je to dovolj? 

Razne vrste samopomoči so dobrodošle kot podpora terapiji. To bi bilo predvsem izpostavljanje dražljajem, ki sprožijo strah, kar zmanjša intenzivnost čustvenega odziva. Odziv na fobične dražljaje je zapisan v implicitnem, čustvenem spominu in svetovanje zato nima učinka.

 

 

Strokovna pomoč

Ker je strah naravno čustvo, je težje vedeti kdaj je treba po strokovno pomoč. Otroci se bojijo teme, pošasti, biti sami… a strokovno pomoč naj bi začeli iskati, ko ta strah ostaja v odraščanju in predstavlja oviro v vsakodnevnem življenju.

Tako kot otroci imajo tudi odrasli strahove in enako velja za njih. Če strah vpliva na vsakodnevne aktivnosti in obveznosti (delo, socialno življenje…), je to znak, da oseba potrebuje strokovno pomoč. Večini psihoterapevt ali zdravnik pomaga z ustrezno terapijo. To pa je skoraj nujno potrebno, ker so posledice lahko večplastne (socialna osamitev, motnje razpoloženja, zloraba psihoaktivnih snovi, samomorilske misli…).

 

Diagnoza 

Pri postopku diagnoze se ugotavlja ali je fobija izolirana (ali ima oseba širši spekter duševnih motenj), ali je posledica travmatičnih ali neprijetnih izkušenj, ali so se razvile iz učenja… Na podlagi teh ugotovitev se nato postavi diagnoza, ki temelji na tem kako moteča je fobija v vsakdanjem življenju osebe. 

 

Zdravljenje

V večini primerov specifičnih fobij, kjer je sprožilec znan, se izvaja vedenjsko kognitivna terapija. Ta zmanjša čustveni odziv. V hudih primerih se lahko predpiše zdravila, najpogosteje so to antidepresivi. Kadar pa je fobija del drugih težav z mentalnim zdravjem pa je težava drugje in se primarno začne z zdravljenjem vzroka. To je lahko nezavedni duševni konflikt ali neprijetne izkušnje. Zdravi se v obliki dolgotrajne psihoterapije, kjer se pomaga prerasti strahove iz otroštva skozi oči odraslega.

Pri enostavnih fobijah je učinkovita tudi medicinska hipnoza. Tu se s sistematično desenzitizacijo poskusi umiriti povezavo med čustvenim in eksplicitnim spominom. Oseba je na dražljaj manj občutljiva in ga vidi v novi, manj strašljivi luči.