Bolj pogost občutek tesnobe naj bi povzročila večja občutljivost kot jo ima večina drugih ljudi. Motnja naj bi se največkrat prvič pojavila že v otroštvu ali adolescenci. Težki življenski dogodki nastanek motnje pospešijo. Potek motnje je kroničen in fluktuira – kadar je oseba pod stresom, se stanje poslabša.

Večina raziskav generalizirano anksiozno motnjo uvršča med zmerno dedne motnje. Spopadanje bližnjega sorodnika s to motnjo pomeni večjo verjetnost da zbolidi človek sam, sploh v primeru neustreznih družinskih odnosov. Te osebe so dovzetnejše na okoljske dražljaje zaradi svoje ranljivosti na stres. V možganih so te spremembe vidne v amigdali, ki se ji reče tudi »center za strah«. 

Amigdala uravnava  tustrah, spomin in čustva ter jih usklajuje z drugimi telesnimi odzivi na stresne dogodke, kot sta srčni utrip in krvni tlak. Dokazi stroke kažejo, da se pri ljudeh s to motnjo amigdala na nove ali neznane situacije zaradi občutljivosti odzove z intenzivnim stresnim odzivom.

Dodatno to podpirajo raziskave z magnetno resonanco, ki nakazujejo na ne le občutljivo, a povečano amigdalo pri osebah ki so v otroštvu preživele hude travme ali zlorabe. Medtem pa je hipokampus zmanjšan. 

Nevrobiološke značilnosti: 

Nevrobiološka značilnost ljudi s to motnjo je pretirana vzdražljivost stresne osi, vzrok pa neravnovesje nevrotransmiterjev v možganih, ki ga sprožajo biološki dejavniki in stresne okoliščine. Nevrotransmiterji so kemične spojine, ki prek živčnih končičev prenašajo signale. Pri anksiozni motnji naj bi šlo za neustrezno raven serotonina, dopamina, noradrenalina in GABA.

Epidemiološke in klinične raziskave so pokazale na velik pomen okolja v katerem otrok odrašča. V zadnjih letih predvsem poudarjajo vpliv negotove čustvene navezanosti na starše, ki je lahko posledica pretiranega zaščitništva in razvajanja ali pretiranega nadzora in kritičnosti. Seveda pa imajo velik vpliv tudi telesne, čustvene ali spolne zlorabe otroka, izgube staršev ali skrbnikov, dolgotrajnih obdobij ločenosti od staršev in drugih travmatizirajočih družinskih okoliščin (relacijska travma). 

Ker zgodnje izkušnje pomembno vplivajo tudi na oblikovanje osebnosti, se lahko dobesedno vgradijo v osebnostno strukturo. Otroci lahko anksiozno vedenje staršev tudi ponotranjijo kot čustveni in vedenjski vzorec, kar spet opozarja na psihodinamsko ozadje tovrstnih motenj. Če so starši nenehno zaskrbljeni, obstaja verjetnost, da bo tudi otrok privzel tak način doživljanja ter spopadanja z negotovostjo in nevarnostjo. 

Tudi hujši travmatični dogodki, zlasti tisti v otroštvu, lahko ključno vplivajo na dovzetnost za razvoj anksiozne motnje ali pa so celo neposredni sprožilci njenega izbruha. Lahko pa se razvije tudi v odraslosti. Razvoj te motnje utegne sprožiti tudi kronična izpostavljenost pogostim stresorjem. 

Od tega, kako zreli in učinkoviti so človekovi prilagoditveni mehanizmi ter zmogljivosti za spoprijemanje s stresom, pa je odvisno, kako učinkovito bo kos situacijam, ki jih doživlja kot stresne. Tudi kopičenje manjših travmatičnih in stresnih dogodkov v daljšem časovnem obdobju lahko sčasoma preseže moč naših obrambnih mehanizmov in prilagoditvenih zmogljivosti ter sproži anksiozno motnjo. Temu v prid utegne govoriti podatek, da je anksioznost pogostejša v srednji odraslosti (po 45. letu starosti) kot pri mlajših osebah. 

·       pri ženskah je diagnoza anksiozna motnja dvakrat pogostejša kot pri moških,
·       starejši od 45 let se pogosteje srečujejo s to motnjo kot mlajši, vendar so mlajši moški bolj ogroženi kot starejši,
·       odsotnost socialne mreže oziroma pomanjkanje socialne podpore poveča tveganje za nastanek anksiozne motnje,

·       samski, ločeni in ovdoveli so bolj ogroženi kot osebe, ki imajo partnerja,
·       z anksioznimi motnjami so pogosto povezane tudi osebnostne motnje,
·       anksiozne motnje se lahko prenašajo iz generacije v generacijo,
·       zloraba drog (tudi mehkih) ali alkohola lahko sproži ali poslabša anksioznost.

Partner gre s prijatelji na zabavo. Ker se bojimo, da ga utegnemo izgubiti, temu ne nasprotujemo (ne postavimo meje, se ne pogajamo). Vseeno smo jezni, ker nas je pustil same. Toda ker si jeze ne upamo izraziti, jo odrinemo oziroma potlačimo.

Na zunanje pritiske (stres, obremenitve, izgube) in notranje pritiske (nasprotujoče si želje ali notranji konflikti) se odzivamo z obrambnimi mehanizmi, ki so lahko bolj ali manj učinkoviti.

Odrinjena jeza (naj si jo priznamo ali ne) se v obliki napetosti kopiči v nas in zahteva razbremenitev. Če napetosti ne razbremenjujemo in izražamo sproti, se ti neprijetni občutki in čustva (jeza, žalost, strah, prizadetost, nemoč ...) nabirajo v nas in kažejo v obliki vse večje tesnobe oziroma anksioznosti.

Izbruh (acting-out)

Izbruh je lahko čustven, vendar tudi skrajno agresiven.

Telesno odzivanje (acting-in)

Pri telesnem odzivanju razbremenjevanje poteka v telesu ter se kaže v obliki omotic, glavobolov, paničnih napadov in somatizacij oziroma psihosomatskih obolenj.

Žal te tehnike ne vplivajo na odzivanje preostalega živčnega sistema, torej na interpretacije in predstave. Spremembe celotnega doživljanje ter čustvovanja in s tem tudi odzivanja je mogoče doseči le v dolgotrajnem odnosu, ki sčasoma »reprogramira« odzivnost našega alarmnega sistema. Kakšno možgansko predstavo bo vzbudil dražljaj, je odvisno od naših minulih izkušenj. Zgodnejše ko so, bolj so se vtisnile v možgane in posledično močneje vplivajo na predstave o trenutnih dogodkih. S tem pa vplivajo tudi na naše vedenje in odzive. 

Strokovna pomoč

•        če simptomi vplivajo na vaše delo, medosebne odnose ali druga življenjska področja,

•        če se vam zdi, da utegne biti vaša tesnoba povezana s telesnimi zdravstvenimi težavami,
•        če ste depresivni, imate težave z odvisnostjo od drog/alkohola oziroma imate druge duševne težave, 
•        nemudoma, če nastopijo samomorilne misli!

Za osebe, ki jih pesti pretirana anksioznost, je priporočljivo, da najprej opravijo zdravniški pregled, s katerim je mogoče izločiti druge možne vzroke zanjo. Če je oseba potrjeno dobrega zdravja, je priporočljivo diagnosticiranje motnje pri psihiatru ali psihologu.

Najpomembnejši korak pa je vključitev v obravnavo pri psihoterapevtu.

V okviru raziskave o farmakološkem zdravljenju generalizirane anksiozne motnje (2011) so ugotovili, da je lahko zgolj farmakološko zdravljenje z antidepresivi – brez psihoterapije – učinkovito, vendar utegne biti splošni klinični izid za paciente razmeroma skromen. Zdravila namreč ne premorejo zadostne splošne učinkovitosti ne pri kratkotrajnem in ne pri dolgotrajnem zdravljenju, nekatera pa utegnejo imeti dolgotrajne škodljive učinke. Prav zato samo zdravljenje z zdravili dolgoročno ni dovolj.

Podoben učinek kot zdravila (hitra ublažitev simptomov, le da brez neželenih učinkov) imajo tudi druge terapevtske tehnike, denimo medicinska hipnoza, ki jo je mogoče pridružiti psihoterapevtski obravnavi.